O meni

ali "Naj se ti predstavim"

Pišem, ker ne morem, da ne bi.

Pa vendar pisanje ni samo sebi namen. Je povezovanje in je zdravljenje, zato vedno vse najprej napišem zase. Da se zgodba prečisti, da se ego umakne, da modrost spregovori skozi mene. To je nekaj, kar znam. In kar znam, lahko učim druge.

Ljubim ocean. Iz njega sem črpala svoje prve zgodbe, čeprav ne govorijo o njem. Govorijo o življenju, o potovanju duš skozi zemeljske izkušnje. Govorijo o meni. O mojem potovanju, o mojih zapletih in razpletih, čeprav zgodbe niso unikatne. Jaz sem. Kot si tudi ti. Zgodbe pa so zgodbe. Niso naše. So del celote, ki ji pravimo Vesolje ali pa Stvarstvo. In to Stvarstvo izhaja iz vira, ki mu pravimo Bog. Jaz Boga razumem kot vesoljno energijo. Ne poosebljam ga, ne dajem mu svojih lastnosti, ne vidim ga kot možakarja z belo brado.

Ker tudi jaz nisem ženska. Samo igram se, da sem. Da sem zapeljivka, da sem kaotična, nestanovitna, ustvarjalna, romantična in radovedna. Igram se, da sem mami. Igram se podjetnico in konec koncev igram se tudi pisateljico.
Zavest sem. In ta zavest ima dušo. Z njo potuje skozi dimenzije. Da jih doživlja. Da se uči. Na tem planetu pa tudi skozi telo in osebnost.
In v tem zemeljskem časovnem obdobju imam ime – Taddea.

Knjige pišem, ker se na tak način izražam. Sem pa razvila tehniko, ki mi pomaga, da jih ne pišem z umom, ampak s svojo najvišjo zavestjo.

Kaj to pomeni?

Pomeni, da skušam ne vplivati na zgodbe, ki jih pripovedujem, ampak dovoljujem svoji višji zavesti, da jih spiše tako, kot so se dejansko zgodile, ne tako, kot jih akterji zaigramo na odru. Ne ovinkarim, ne olepšujem jih zato, da bi bila všečna. Rečem bobu bob. A samo, kadar je to v dobro vseh, tudi tistih, ki v teh zgodbah nastopajo z mano.

Pišem z ljubeznijo. Do sebe in do bralca.