Čedna ali samo posebna?
Da nisem nobena fatalka, mi je že kdaj kdo rekel. Kak razočaran mož, recimo. Pa saj nikoli nisem niti skušala biti. Vedno mi je bil kompliment “zanimiva” ljubši kot “čedna”. Zanimivosti se oči ne naveličajo, čednost pa postane navadna, če nam vsak dan sedi nasproti. Podobna zgodba je s parfumom. Obožujem kakšnega dobrega, francoskega, a kaj ko jaz, ki ga nosim na svoji koži, uživam v njegovi opojnosti samo, dokler se ga moj nos ne navadi. Potem si ga nesebično nadenem za druge. Da se porabi.
Zanimiva sem res. To vem. In zanimivost me dela privlačno. In privlačnost atraktivno. Atraktivnost samozavestno, samozavestnost pa avtentično.
Chance je moj parfum. Chanel Chance. Že leta. Kot da si dajem z njim vsako jutro novo možnost, a chance, da sem to, kar sem. Taddea.
Pisati sem pričela na roke. Svinčnik in papir. Potem sem iz popisanih zvezkov prepisovala v računalnik. In nato popravljala. In popravljala in popravljala … Dokler se ni zgodilo tole.
Imela sem nihalo in imela sem abecedno tablico. In odprto linijo do onostranstva. Slednjega ne bom pojasnjevala. Naj si misli vsak, kar si.
S popravljanjem sem se včasih vrtela v krogu. Eno in isto poved sem obračala po dolgem in počez. Pisala pa sem v angleščini. Da si dam malo prijazne potuhe. In ko sem se tako vrtela okrog istega stavka, mi je pisalo izpisalo: “Piši.” In narekovalo mi je poved. In naslednjo in naslednjo in cel odstavek.
“Opala,” si rečem s kurjo kožo po celem telesu. “Za danes bo dovolj.”
Naslednji dan sedem za mizo. Celo noč nisem spala.
“Lahko nadaljujemo?”
“Lahko.”
“S celim poglavjem?”
“Yes.”
“Mi berete ali narekujete?”
“Beremo.”
“Kdo piše?”
“Ti.”
“Ampak knjiga je že napisana, če mi jo berete, jaz pa jo pišem zdaj.”
“Ti samo prepisuješ, kar si že ustvarila.”
“In, če mi ni všeč, kar sem zapisala?”
“Prepišeš drugo verzijo.”
“Koliko verzij pa je?”
“Veliko.”
In tako se je začelo.
