Težko se je bilo posloviti. Ni šlo za Ameriko. Nikoli ni šlo za Ameriko, čeprav sem jo vzljubila. Šlo je za ocean. Za jutra ob svitu, ki sem jih prehodila po sveže spranem pesku in pričakala sonce, da je vstalo. Za jate ptic, ki so se pozimi grele na sipinah. Za delfine, ki so me spremljali na pedlanjih. Za pelikane, ki so se bohotili na ribiških tramovih. Za ljudi, ki so ob večerih posedali na plaži. Za sprejetost, za ljubeznivost, za dobrosrčnost.
Še nikoli nisem zapuščala doma s takšno bolečino. Vračali smo se domov, a dom ni bil več doma. Dom je postal tam, ob oceanu. Oči so se mi orosile vsakič, ko me je kdo vprašal, kako je bilo v Ameriki. Postali smo tujci. Spet. In otroci še vedno so.
“Vrni se nazaj v Ameriko, če ti kaj ne paše!" "Napaka je bila, da si se preselila nazaj!"
"Nič ne znaš, ponavljala boš letnik!"
To pa je bilo prvič. Okusiti, kako je biti tujec, ki ga vrstniki nočejo.
Nič ne znaš?! Naj vam povem, kaj vse je znala moja osemletna Dana. Znala je brati knjige v angleščini. Vedela je, kako sta nastala Rim in Egipt in kako so živeli Indijanci. Razumela je pojem suženjstvo. Razumela je pojem nacionalna zavest, samo ne v tej besedni zvezi. S težavo si je zapomnila besedo državljanstvo, vedela pa je zelo dobro, kaj pomeni "to be a good citizen." Vedela je, da je raznolikost zanimiva, ne čudna. In vedela je, da je svet lep.
Zakaj smo se vrnili? Ker smo se morali. Otroci so se morali.
"Imaš svobodno voljo, da se preseliš kamorkoli hočeš, samo otroci bodo ostali tukaj!"
Ima mama res svobodno voljo? Po svoji svobodni volji se mama odloči imeti otroke. In po svoji svobodni volji se svobodni volji odreče v trenutku, ko se ji rodijo. Sem torej lahko ostala? Že, že, kot Taddea, a ne kot mama. Bi lahko eden ostal tam, kjer so si želeli ostati štirje? Lahko, a si tega ni želel. In želja moškega je več vredna kot želja otrok in ženske. Svet je moškega spola.
A ne mislite Slovenci, da ne cenim lepot naše dežele in dobrote ljudi. Rada sem doma tudi tukaj, a ne bolj kot tam. Ker srcu ne moreš ukazati, naj ne žaluje. Pa mu rečem vsak dan, ko se iz mesta vračava na kraj, ki se kliče Gaj.
“Srce, poglej! Raj."
Potem ga odpeljem do morja in mu rečem:
“Tudi tukaj je lepo."
In srce mi je hvaležno. Ker ve, da se Adriatik zliva v Mediteran in Mediteran razširi v Atlantski ocean. A morje nikoli ne bo ocean. In tudi to ve, moje srce.
In zdaj sem vam stopila na žulj. Priznajte, da vas je zmotilo. Da si mislite,
“Naš Jadran je biser brez primere!"
Res je mnogo lepši od dolgih peščenih plaž, pozidanih skoraj do plitvin. A kaj bi to? Srce nima oči. Srce samo čuti.
Zato mi včasih, ko sva sama sredi čudovitih dišečih travnikov ali brstečega gozda, potihoma reče:
"Morje, prosim."
In jaz njemu:
“Malo še počakaj. Da si otroka zacelita rane in mama opolnomoči. Potem bomo šli.”
