Nisem zdravnica, niti nimam poglobljenega medicinskega znanja. Če mi boste razlagali o svojih zdravstvenih tegobah, se zna zgoditi, da ne bom poznala niti njihovega imena niti njihovih simptomov. Zdravje jemljem za samoumevno, kar pripisujem dobrim genom. To je ena resnica. Druga pa je, da svoje telo poslušam in mu zaupam bolj kot medicini in farmaciji. Verjetno ravno zaradi tega globoko zasejanega prepričanja.
Nobena bolečina ni naravna, naravno je samo zdravje. Tudi če smo se rodili bolehni, to ni naše naravno stanje. Morda smo prišli po izkušnjo hude bolezni ali invalidnosti, a kljub temu nismo prišli biti bolani, prišli smo biti zdravi. V zadnjem času se pojavlja obsedenost z dolgim življenjem. Dolgo življenje pa ni nič nenavadnega, saj smo bili ustvarjeni, da živimo sto in več let. Življenja si krajšamo, v tem je problem. In to, kar nas zdravi, nas je v bistvu naredilo bolne. Nisem proti cepivom ali antibiotikom. Tudi nekatera farmacevtska odkritja so nam bila dana, sem pa proti prelaganju odgovornosti za svoje zdravje na zdravila. Ob tako močni, da ne rečem kar nasilni sugestiji farmacije, pa temu ni težko podleči, vem. Pogovori o zdravju so ravno tako občutljiva tema kot pogovori o denarju. O posledicah naših odločitev bomo debatirali, o vzrokih pa ne.
V rodbini imamo pogost pojav artritisa. Že od malih nog sem spremljala bolečine svojih tetk in tudi v ta genski prenos sem verjela, oziroma sem se bala, da sem tudi jaz potegnila dobitno srečko. Po tretjem porodu, ko sem ravno dopolnila štirideset let, so se moja prepričanja uresničila. Kot tudi vedno se.
“Ne sprejmem artritisa!” sem si dopovedovala.
“Premlada sem.”
A avtosugestija ni pomagala. Nakar ujamem modrost svojega strica, sicer tudi 'srečnega dobitnika' artritisa, kako se je zadeve lotil s sistematičnim izločanjem hrane. Ugotovil je, da mu škoduje sladkor v kombinaciji z belo moko, alkohol in prekajeno meso. Njegove besede sem si dobro zapomnila, a moje navade so bile močnejše od njegovega svarila.
“Te še že ne boli dovolj,” sem slišala govoriti samo sebe.
Dokler me ni začelo boleti VSE. Vsak sklep, tudi pete in notranji organi. Stara sem bila triinštirideset, počutila pa sem se sedemdeset plus. Zdaj pa so se karte premešale. Zdravje, edina gotovost, ki sem jo imela v svojem razburkanem življenju, mi je obrnilo hrbet. Telo je reklo, dovolj. Dovolj popivanj, dovolj krofov, mafinov, tortic in čokolad. Dovolj pršutov, mortadel in hamburgerjev. In udarilo je tam, kjer je najbolj bolelo. Po organih gibanja.
“Manjka ti življenjske energije,” mi je povedala transformacijska terapevtka. Osebi, ki je non stop v pogonu, je zmanjkalo goriva. Gibanje pa je zame enako pomembno kot sta zrak in voda. In točno po tem je klicalo moje telo. Po zraku, da zadiha od popivanja in prenajedanja, in vodi, da spere strupe iz sebe.
Med brskanjem po internetu in iskanjem naravnih načinov za odpravo artritisa, mi je umetna inteligenca YouTuba ponudila intervju z nemško specialistko za post. V njem med drugim pove, da je neka gospa s štirinajstdnevnim vodnim postom popolnoma zajezila zgodnje znake artritisa. Brez večjega razmisleka sem se po lahki večerji z brezmesno joto naslednje jutro odločila, da začnem. Vodni post je šok za um, ki rad okuša, za telo pa blagoslov. Planirala sem se postiti tri dni in se po uspešnih petih odločila za sedem. Post samo ob vodi ni mačji kašelj. Prvi dan sem si še privoščila kavico, naslednje dni pa še grenkega čaja ne. A premagala sem um, ki mi je sedem dni projeciral pečene kozličke, tortilje, skutne tortice in kremšnite. Očistila sem si telo in dokazala umu, da zmorem.
Postenje je zbudilo stare bolečine v križu in v rami. K sreči sem veliko brala in poslušala pričevanja zdravnikov o procesih, skozi katere gre telo med postom. Mislim, da je bilo to ključno, da sem vztrajala. Ko telo odrešimo neprestanega presnavljanja hrane, se lahko končno posveti procesom naravnega zdravljenja. Prav neverjetno je, kaj vse zmore ta čudoviti um. Naredi pregled celega telesa. Vsak nepozdravljen organ mu zdaj pošilja sporočila o potrebi popolnega ozdravljenja. Ko me je stisnilo v križu, sem namesto panike izrekla zahvalo: "Hvala, telo, da odpravljaš posledice treh porodov." In tako naprej. Vsako bolečino sem ozavestila in jo spustila. Po enem tednu sem se očistila in dobesedno pomladila. Telo namreč med postom proizvaja mlade celice. Tudi zobje, razbremenjeni oblog s hrano in raznimi pijačami, so se mi belo zasvetili. Počutila sem se izvrstno in izredno ponosno nase. In telo mi je reklo: “Hvala."
Prebrala sem tudi ogromno polemik, ali je ta metoda pravilna ali ne, izhajala pa sem iz svoje kmečke pameti. Včasih, ko smo imeli doma mačke bolj kot ne zunaj, se je marsikdaj katera poškodovala. Bodisi med mačjimi pretepi, bodisi je pojedla pokvarjeno, da ne rečem zastrupljeno hrano, ki jo je sosed tako rad pristavljal, in včasih je trajalo cel teden ali dva, preden se je mačka spet postavila na noge.
“Pustimo jo, se bo že zlizala,” je rekla mama.
“Glavno, da ima vodo.”
In res se je. Ko je pričela mačka jesti, smo vedeli, da je zdrava. In tako sem se tudi jaz zlizala iz svoje zakisanosti. Danes štejem oseminštirideset let in artritisa ne poznam več. Ne držim se strogo ujčevega recepta, skušam pa se ga. In redno ponavljam poste. A ne več tedenske, ampak tri do petdnevne. Enkrat jeseni in enkrat spomladi. Včasih pa se postim tudi vmes, za dan in pol. Odvisno od grehov, ki sem jih prizadejala telesu.
“Hvala za vodo,” mi reče telo.
Jaz pa njemu, “Hvala za mladost.”