“Dospela sem!” sem si mislila, ko sem prvič vzpostavila stik s svojim duhovnim vodstvom. Sreča je bila nepopisna. Občutila sem ponižno hvaležnost in popolno predanost silam, ki sobivajo z nami. Odleglo mi je. Nič več iskanja smisla. Nič več nemirnih nog, kopičenja sprememb zavoljo sprememb, pestovanja lastnih travm in dokazovanja svetu, kar se bojim priznati tudi sama sebi – da moj svet drugače vibrira. Da se moje misli redko ujamejo z mislimi mojih sogovornikov. Da se že več kot štirideset let trudim odlikovati v okolju, ki mojih odličij sploh ne išče.
Pet let je minilo, odkar sem se odločila, da spremenim VSE. Ni me spremenila Amerika, ob kar se zna kdaj kdo spotakniti. Namera je bila posejana že prej. Amerika, dežela priložnosti, dobesedno, mi je dala čas in miselni preboj, da te spremembe izvedem.
Nemirne noge sem poimenovala svojo knjigo v slovenščini, 333, Pot k osebni rasti in kreativnosti pa njeno predhodnico v angleščini. Če se sprašujete, kako mi je slednje uspelo, je odgovor precej manj romantičen, kot bi morda sklepali: Naučila sem se. Res pa je, da je bilo pisanje v angleščini v angleško govorečem okolju precej bolj enostavno, kot bi bilo na Josipovi cesti 5 v Velenju. Preden sem začela pisati, sem prebrala avtobiografijo Tare Westover, Educated (Osvobojena, so prevedli naslov v slovenščino. Ne vem, kaj manjka prevodu Izobražena, ki bolj povzame bistvo knjige), v kateri ji njen oče zatrjuje, da se lahko človek v življenju nauči čisto vsega – sam. Ta miselnost, edina pametna popotnica, ki jo je dobila od svojega duhovno zablojenega očeta, jo je, praktično brez formalnih učiteljev, pripeljala do doktorata na Oxfordu.
A ni povsem samoumevno, da se boš v Ameriki naučil angleško. Tudi pri nas živijo tujci, ki slovenščine sploh ne znajo. Zakaj? Iz čisto praktičnih razlogov. Ne potrebujejo je. Pred leti sem delala s Kanadčanom, ki je desetletja živel na Finskem in se nato priženil v Slovenijo. Na moje veliko veselje sva se pogovarjala v angleščini. Moje znanje je bilo precej omejeno na šolsko izobraževanje, ki je sicer trajalo nekaj let, a ni preraslo v dobro pogovorno raven. In ker zelo rada govorim, morda prerada, me je moje pomanjkljivo znanje začelo frustrirati. Sploh, kadar sem se pogovarjala s tem Kanadčanom.
“A si kdaj razmišljal, da bi se naučil slovensko?” sem ga vprašala.
“Sem,” pravi, “in prav bi bilo, da bi se, a imam za to zelo malo priložnosti. Vsi bi se namreč radi z mano učili govoriti angleško.”
Ko živiš kot tujec v Ameriki, je situacija pravzaprav enaka. Vsi bi se radi naučili govoriti angleško, zato Američani govorijo skoraj izključno svojo materinščino. In ne drži, da jih ne zanimajo tuji jeziki, samo zakaj bi se jih učili, če cel svet želi govoriti njihovega?
Zdaj, v svetu spletne prepletenosti, je situacija pri mladih Slovencih seveda popolnoma drugačna. Že otroci znajo govoriti pogovorno angleščino. Pa jo znajo tudi brati?
V Ameriki sem imela status gospodinje, ker sem bila poročena s slovenskim predstavnikom NATA in mi po dogovoru med državama ni bila dodeljena pravica do plačanega dela. Sicer sem razmišljala o prostovoljstvu, a zgolj zaradi jezika. Pri treh šoloobveznih otrocih se moraš imeti tudi malo rad. Zame je bilo zelo malo prostora za interakcijo z domačini. Rekla sem, da rada govorim, nisem pa klepetulja. Kofetkanje brez posebne namere je zame izguba časa. Imela sem sosedo iz Švedske, ki je v roku pol leta že klepetala z vsako mamo pred šolo, pri meni pa se je redno ustavljal samo sosed, ki je mimo hiše sprehajal psa. In z njegovo ženo sva šli enkrat na sprehod (in to zgolj zato, da sem jo lahko spraševala o postopku izdaje njene knjige), drugače pa so bili moji dnevi v idilični, penzionistični soseski zdravega srednjega razreda (ki po naših standardih spada že v premožnega) precej osamljeni.
Najprej sem se vpisala v centralno knjižnjico Virginie Beach in bila osupla nad izbiro najnovejših knjig, glede na to, da sem bila v Sloveniji navajena brati vse knjige z zamikom. Je pa bilo branje angleških knjig zamudno in pogosto sem izgubljala rdečo nit. Dokler nisem bila božansko vodena do aplikacije Audible. Božansko, res! Zdaj so mi brali drugi, jaz pa sem jim sledila po knjigi. Fantastična kombinacija, ki jo toplo priporočam, če želite obogatiti svoje jezikovno znanje. Vmes med eno in drugo stopnjo branja pa se je zgodil še en pripetljaj. Ljudska univerza Virginie Beach nudi intenziven tečaj angleščine vsem tujcem, ki prijavijo svoje bivališče v njenem okrožju. To pomeni, pol leta tečaja trikrat na teden po tri ure, za simboličnih 50 dolarjev. Si predstavljate to izjemno priložnost, da se naučiš jezika države, v katero si se preselil? Še vedno mi ni jasno, zakaj jo tako malo NATO-vk izkoristi. Edino test je treba opraviti, da vedo, na katero stopnjo te uvrstijo glede na predhodno znanje. Jaz sem ciljala na najvišjo, ker je tečaj časovno precej zajeten in pol leta šole, namesto plaže, se mi je zdelo kar dovolj. Dala sem vse od sebe, če skrajšam. In ne pozabite, da sem generacija, ki se je angleščine učila v šolah. V slovenskih šolah.
Dober teden po testiranju so nas iz univerze povabili na razgovore. Predavatelji so poimensko klicali slušatelje v svoje skupine. Mene niso poklicali v nobeno. Po koncu stopim do predavateljice s seznami in jo vprašam, zakaj me ni poklicala.
“Vi ste Taddea Miklavin?” me vpraša vzhičeno.
“Ni vas na seznamu, ker ste presegli vse kriterije! V vseh polah skupaj ste namreč naredili samo dve napaki!”
Nisem vam povedala, da je testiranje potekalo več ur in da je bilo testnih pol res precej. Ena predavateljica me je poslala k drugi in ta k tretji, ki mi je pojasnila, da takšnega primera še niso imeli, in da so ga obravnavali na skupnem kolegiju, čeprav rešitve zame niso našli. Lahko, da me uvrstijo v najnaprednejšo skupino, a v njej bi se dolgočasila.
“Ampak gospa, jaz ne znam dobro govoriti angleško. V Sloveniji imamo samo zahtevno šolstvo, zato je moj rezultat testa tako dober, v praksi pa sem bosa!”
“Potem se vključite v enega izmed debatnih krožkov, ki je namenjen Američanom,” mi je predlagala. In pri tem je ostalo.
Slovensko šolstvo, moj poklon. Res sem imela na Turistici angleščino deset, a na Velenjski gimnaziji samo tri. So se pa nabrala med eno in drugo leta prakse s tujci in moja trojka je presegla gimnazijsko petico. Plus desetletje samoizobraževanja skoraj izključno v angleščini. Mojster dela vajo, vaja pa mojstra. V prvih dveh letih sem prebrala na desetine angleških knjig in bolj kot ne izsilila selitev v sosesko na plaži, kjer so se ljudje povezovali, ne ograjevali z gromozanskimi zelenicami. Tudi moj, po meri narejen spiritualizem je zapustil omaro, v kateri se je skrival zadnje desetletje. Kar naenkrat sem bila obkrožena z ljudmi, s katerimi sem se lahko pogovarjala o tem, kar je mene zanimalo. In tako se je vse začelo. Kar je sledilo, je bilo dodajanje jagod na torto.
Čez slabo leto sem imela prijateljice po celi Ameriki, s katerimi sem lahko klepetala po telefonu – o vesoljčkih in samorogih, malo za šalo, precej pa zares. Moja angleščina se je iz drugega mesta prebila na prvo, vsaj glede na pogostost rabe. Najmlajša sta doma itak že govorila zgolj angleško, najstarejša pa se je slovensko pogovarjala samo še z nama. Poudariti moram, da je to povsem običajno pri družinah, ki se preselijo v tuje govoreče okolje. A zanimivo je, kako so me Slovenci obsojali, ko sem jim povedala, da smo doma govorili pretežno angleško. To je bilo precej podobno, kot so v moji mladosti obsojali bosanske družine, ki so se med seboj pogovarjale bosansko. In seveda, tudi zaradi jezika, ki nam je vsem zlezel pod kožo, si vrnitve kmalu nismo več želeli.
Realnost nas je udarila v obraz. Ker si drugače nisem znala zmanifestirati, se je bilo treba vrniti in vpisati otroke v slovenske šole. Strah in groza ter zgodba za kak drug blog. Po enem letu smo postali nazaj to, kar smo – Slovenci, z ameriškim pridihom. Še vedno radi na hitro pokramljamo v angleščini, in ko Dana polovi svoj južnoameriški naglas, se tiho in hvaležno nasmejem. Morda je bila zabloda, da bi lahko ostali tam. Jaz brez statusa in prihodkov, otroci pa brez dovoljenja njihovega očeta, a nečesa nam ne more nihče več vzeti – svetovljanstva.
Poudariti moram tudi, da se nismo vrnili v Ljubljano, ki ima svet na dlani, ampak v Velenje, katerega svet je velik kot dlan. Malo pa ima v sebi vedno kompleks velikega in biti drugačen je v velikih mestih čudovito, v manjših pa čudno. Se strinjate, moji čudoviti čudaki? A to je del duhovne rasti. Ne bom se delala, da tudi jaz nisem bila malomeščanka. Prvo leto v Virginiji sem iskala samo tisto, kar je slabše, začenši s hrano. Zadnje leto pa sem iskala samo tisto, kar je boljše, tudi začenši s hrano. Schrimp tacos, NY-style pizza in še kaj bi se našlo na mojem seznamu jedi, ki jih pogrešam. Če prvi dan Ameriških dni v Hofru zmanjka bagels, veste, kdo jih je pokupil. Vse je stvar perspektive. Svet je lahko zelo nedostopen, če nanj gledaš skozi proračun potovanj in majhen, ko se preko Zooma pogovarjaš z ljudmi čez lužo. V bistvu imamo vsi iste izzive in svet se hitro omeji na lokalno skupnost, ne glede na to, kje živiš – v Velenju ali v Chicagu. Edino svet v nas samih se širi z vsako izkušnjo.
Sem se oddaljila od naslova duhovne zablode? Nisem. Samo pojasnjujem ga na manj duhoven način.
Duhovna zabloda je, da se ne ceniš, ker si iz malega mesta. Tako kot jaz nisem cenila svoje angleščine ob prihodu v Ameriko. In ko sem prišla nazaj v malo mesto, je bila moja duhovna zabloda, da bo kdorkoli cenil otroka, ki se je moral naučiti preživeti med vrstniki, ki govorijo drug jezik.
Duhovna zabloda je bila tudi, da bodo ameriške založbe kar pograbile mojo prvo knjigo, samo zato, ker sem jo pisala po nareku duhovnega vodstva. In duhovna zabloda je bila, da me v Sloveniji nihče ne želi brati.
Duhovna zabloda je bila, da imajo Američani vse najslabše in duhovna zabloda je bila, da imamo mi vse najboljše.
Duhovna zabloda je bila, da bodo moji dušni vodniki živeli življenje namesto mene in tudi, da ne bom sprejela nobene šibke odločitve več. Zakaj šibke? Ker napačne ne obstajajo. To pa je duhovna zabloda 99 % ljudi – da njihovo življenje zavisi od pravih ali napačnih odločitev. Ni res! Odločitve sprejemamo z vsakim korakom. Da se pomaknemo naprej, morajo možgani nogam ukazati, da naredijo gib koraka. In to za vsak korak. Si predstavljate, kako neznosno bi bilo naše življenje, če bi se vseh odločitev uma zavedali? In kako preprosto, če bi se vseh brezumnih vnaprej? Življenje zavisi od naše ozaveščenosti.
Duhovno vodstvo je ob nas. To vem in čutim, ker sem nekoč, na nefizični ravni, sklenila kupčijo, da me bodo vščipnili v kolenu vsakič, ko jih ne bom poslušala. In zdaj s temi vščipi živim. Ta zgodba je predolga za ta blog, je pa zapisana v knjigi Nemirne noge. Ni pa bil naš dogovor, da me bodo obvarovali pred lastnimi lekcijami. In te še prihajajo. In vedno bodo. Samo zdaj vsaj vem, zakaj.
